Ljubljanski Oddelek za umetnostno zgodovino je najstarejša akademska umetnostnozgodovinska institucija na območju današnje Slovenije.
Zasnovan je bil takoj po zaključku prve svetovne vojne, že ob začetku priprav na ustanovitev univerze v Ljubljani konec leta 1918. Jeseni naslednjega leta so za predavatelja na katedri za umetnostno zgodovino izbrali Izidorja Cankarja, ki je leta 1913 doktoriral na Dunaju pri Maxu Dvořaku. Cankar, ki je bil duhovniškega stanu, je bil v zadnjih letih vojne eden vodilnih politikov ljudske stranke, bil je med ključnimi pogajalci slovenske strani pri oblikovanju nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in kot urednik Dom in sveta in Slovenca je bil tedaj eden najvidnejših slovenskih izobražencev in znan tudi kot odličen organizator. V študijskem letu 1919/1920 je bil habilitiran za docenta in je nato na Dunaju, gotovo tudi ob nasvetih nekdanjega profesorja, ki je delo svojih nekdanjih učencev budno spremljal, pripravil program študija, skupaj z drugimi bodočimi profesorji pa je poskrbel za nabavo knjig za potrebe ljubljanske univerze. Za umetnostnozgodovinski seminar je kupil 2000 diapozitivov in skioptikon za njihovo predvajanje, knjige pa je pridobil tudi iz zapuščine tedaj preminulega starejšega kolega Avguština Stegenška, graškega doktoranta Josefa Strzygowskega. S tem je postavil odlične temelje za oddelčno knjižnico in ustvaril osnovne pogoje za študijsko in raziskovalno delo. V Ljubljani je s predavanji začel sredi maja 1920, najprej v prostorih ljubljanskega učiteljišča, današnji gimnaziji Ledina, od leta 1921 naprej pa je imel seminar sedež v deželnem dvorcu, današnjem glavnem poslopju ljubljanske univerze. V prvih letih študija sta poleg Cankarja posamezne umetnostnozgodovinske predmete predavala še Vojeslav Mole, Cankarjev študijski kolega z Dunaja, sicer doktorant Strzygowskega, ki pa je po letu 1926 nadaljeval univerzitetno kariero v Krakovu, in Josip Mantuani, ki je na Dunaju študiral še pri Franzu Wickhoffu in Aloisu Rieglu. Odličen vpogled v potek dela v umetnostnozgodovinskem seminarju nam nudi Seminarska kronika, ki jo je od študijskega leta 1922/23 pisal najprej Cankar, od februarja leta 1938 pa France Stelè, še en študijski kolega z Dunaja, prav tako Dvořakov doktorant. Cankar se je namreč leta 1936 odločil za umik z univerze, postal je veleposlanik kraljevine Jugoslavije v Argentini, njegovo mesto pa je prevzel Stelè, ki je od leta 1913 vodil ljubljanski spomeniški urad in je bil najprej zadolžen za vso deželo Kranjsko, nato pa slovenski del nove jugoslovanske države.
Cankar je bil odličen govornik in njegovim predavanjem so sledili tudi številni slušatelji drugih ved, velik odmev v širši javnosti pa je imela tudi njegova knjiga Uvod v umevanje likovne umetnosti s podnaslovom Sistematika stila, ki je izšla leta 1926 in je desetletja ostala temeljno metodološko delo slovenske umetnostne zgodovine. Ob predavanjih in seminarskih vajah, ki so pokrivala glavna področja evropske umetnosti, je tedaj še vedno zelo majhna skupina študentov umetnostne zgodovine komentirala tudi nekatere pomembne novejše umetnostnozgodovinske študije in probleme, brali in analizirali so umetnostnozgodovinske vire in starejšo literaturo, tako Vasarija kot tudi Valvasorja in Kukuljevića. Vključevanje domačega gradiva med seminarske naloge je hitro postala stalnica študija v Ljubljani in prvi disertaciji sta bili posvečeni osrednjima osebama kranjskega baroka, slikarju Valentinu Metzingerju, ki ga je obdelal Stanko Vurnik, in Francescu Robbi, ki jih je preučil Anton Vodnik. Pomemben del študija pa so hitro postale tudi ekskurzije, tako po Sloveniji kot v tujini. France Stelè je študij vodil podobno kot njegov predhodnik, vključil je tudi obiske umetniških ateljejev, svoje najboljše študente pa je bolj kot v raziskavo posameznih osebnosti usmeril v pregledne raziskave zvrsti in obdobij, kar je odločilno zaznamovalo tudi čas po drugi vojni, ko so v petdesetih letih nastale disertacije, posvečene obsežnim sklopom umetnostne dediščine v Sloveniji, npr. srednjeveški in baročni arhitekturi in kiparstvu.
Tik pred vojno sta se Steletu kot predavatelja za nekaj let pridružila France Mesesnel, ki je leta 1922 doktoriral v Pragi, in Vojeslav Mole, a oba le za nekaj let. Maja 1941 se je seminar preselil v novo poslopje Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer je ostal do izgradnje novega poslopja Filozofske fakultete na Aškerčevi leta 1961.
V poznih tridesetih in v štiridesetih letih so pri Steletu študirali umetnostni zgodovinarji, ki so zaznamovali tako povojno oddelčno življenje kot slovensko umetnostno zgodovino nasploh, mdr. Stane Mikuž, Emilijan Cevc, Marijan Zadnikar, Špelca Čopič, Ivan Komelj, Luc Menaše, Sergej Vrišer in Nace Šumi. Poleg Cankarjeve Sistematike stila, ki je odločilno zaznamovala prve generacije študentov v dvajsetih in tridesetih letih in je tudi kasneje ostala ena od osnov seminarskega dela, je na med- in povojne slušatelje France Stelè močno vplival s svojim izjemnim poznavanjem terena, še posebej pa z umetnostnogeografsko metodo, ki jo je po nemških vzorih že pred drugo vojno vpeljal v raziskave slovenske umetnostne zgodovine.
Na fakulteti so se mu kot asistenti in predavatelji v zadnjih letih pred upokojitvijo leta 1957 pridružili Luc Menaše, Mirko Juteršek in Stane Mikuž, ki je z januarjem 1958 tudi prevzel vodenje oddelka, leta 1961 pa še Nace Šumi. Mikuž, sicer Steletov doktorant, a predvsem eden zadnjih Cankarjevih študentov, je predaval občo umetnostno zgodovino novega veka skozi prizmo idej svojega prvega učitelja, Menaše je poudarjal pomen ikonografskih raziskav in predaval občo umetnost srednjega veka, Šumi pa je prevzel predavanja iz slovenske in jugoslovanske umetnostne zgodovine. Podobno kot Stelè je imel Šumi pred nastopom profesorskega mesta desetletje izkušenj v spomeniškem varstvu, kar je zaznamovalo tudi njegovo raziskovalno delo, podobno kot Izidor Cankar pa je bil tudi sposoben organizator in je kot tak odločilno vplival na razvoj umetnostnozgodovinskih institucij in Filozofske fakultete kot celote. Dolga leta je po Steletu vodil tudi stanovsko Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, ki ga je že leta 1921 ustanovil Izidor Cankar, s tem pa poskrbel tudi za povezavo oddelka z nekdanjimi študenti, ki so po diplomi ostali na delu v stroki, poleg spomeniškega varstva še v muzejih, galerijah in šolstvu.
S Šumijevim prihodom na oddelek se je študij začel razvijati v okviru dveh sklopov – obče umetnostne zgodovine in slovenske in jugoslovanske (kasneje južnoslovanske) umetnostne zgodovine. Tako kot na »obči« se je na »domači« katedri snov razdelila med dva predavatelja v začetku sedemdesetih let, ko je leta 1972, sprva kot asistent srednjeveški del prevzel Janez Höfler. Za predavanja iz antične umetnosti, ki so se prvotno izvajala za študente arheologije in umetnostne zgodovine skupaj, je dolgo časa skrbel Jože Kastelic. Predavanja iz muzeologije in konservatorstva, ki so postala temelj tretje katedre na oddelku, je zasnoval Franjo Baš, po njegovi smrti jih je prevzel Sergej Vrišer, sodelovali pa so še Janez Mikuž, Mirko Šubic in Milan Železnik, Mirko Kambič pa je začel predavati zgodovino fotografije.
Sredi osemdesetih letih je prišlo do nove širitve oddelka: Lev Menaše in Nataša Golob sta prevzela najprej del obveznosti na obči katedri, Milček Komelj pa na domači. Z začetkom devetdesetih let se je začela umikati v pokoj zadnja generacija Steletovih učencev, kot zunanji in redno zaposleni predavatelji pa so sčasoma njihovo delo prevzemale mlajše generacije. Kot asistenti, raziskovalci in kasneje predavatelji so se oddelku v zadnjih treh desetletjih pridružili Gašper Cerkovnik, Tine Germ, Nataša Kavčič, Matej Klemenčič, Stanko Kokole, Katja Mahnič, Martina Malešič, Renata Novak Klemenčič, Monika Osvald, Samo Štefanac, Rebeka Vidrih in Beti Žerovc. Pri predmetih, ki so jih večinoma izvajali zunanji sodelavci, so za konservatorstvo skrbeli Jelka Pirkovič, Sonja Ana Hoyer in Robert Peskar, za muzeologijo Jasna Horvat, za zgodovino fotografije Primož Lampič, za umetnostne tehnike in restavratorstvo Josip Korošec, Ivan Bogovčič, Miladi Makuc Semion in Tamara Trček Pečak, za metodiko poučevanja umetnostne zgodovine pa po Josipu Korošcu še Olga Pavlič, Irena Šterman in Marjana Dolšina Delač. Številni kolegi so se zvrstili tudi kot občasni izvajalci vaj in izbirnih seminarjev. Zgledno je bilo tudi sodelovanje z drugimi oddelki, saj so za latinsko paleografijo skrbeli na Oddelku za zgodovino, za zgodovino estetike na Oddelku za filozofijo, za latinščino in nemščino pa se je izmenjala vrsta lektorjev z oddelkov za klasično filologijo in germanistiko.
Skozi desetletja obstoja oddelka je vedno večje število študentov terjalo tudi več dela v knjižnici in administraciji, fotolaboratorij, v katerem se je desetletja dolgo skrbelo za pripravo diapozitivov za predavanja, pa se je od srede devetdesetih let sčasoma povsem preoblikoval v fototeko, v kateri hranimo za umetnostnozgodovinsko pedagoško in raziskovalno delo pomembno fotografsko dokumentacijo, ki vključuje nekatere pomembne vsebinske sklope, rezultate desetletij sistematičnega terenskega dela. Oddelek se je leta 1993 iz severnega trakta tretjega nadstropja poslopja na Aškerčevi preselil na južno stran in pridobil nekaj dodatnega prostora, knjižnica pa je bila tedaj organizirana kot sodobna prezenčna knjižnica, namenjena poglobljenemu študiju in raziskovanju. Po zadnji veliki reformi študijskega procesa smo prenovljene »bolonjske« programe po shemi 3+2 postopno začeli izvajati od študijskega leta 2008/09 dalje.
Pri raziskovalnem delu, ki je ob pedagoškem vedno predstavljalo pomemben element delovanja oddelčnih sodelavcev, je prelomnico pomenila ustanovitev Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, ki ga je konec sedemdesetih let zasnoval in dolgo časa vodil Nace Šumi. V okviru raziskovalnih skupin, ki jih financirajo državne in evropske institucije, je bilo v raziskovalno delo vključenih več mladih raziskovalcev, oddelčnih doktorandov, pa tudi zunanjih sodelavcev, s čimer se je raziskovalno delo povezovalo z drugimi institucijami, in »čistih« raziskovalcev, ki so z določenim številom ur sodelovali pri posameznih projektih.
Mednarodna vpetost raziskovalnega in pedagoškega dela je bila desetletja dolgo odvisna predvsem od osebnih kontaktov in ambicij posameznih predavateljev. Po Francetu Steletu, ki je vse življenje vzdrževal osebne stike z nekdanjimi dunajskimi študijskimi kolegi, in po posameznih štipendiranih bivanjih nekaterih njegovih učencev v državah zahodne Evrope in Združenih državah Amerike, je do večje prepoznavnosti raziskovalnega dela ljubljanskega oddelka spet prišlo sredi osemdesetih let, še posebej potem, ko so raziskave aktivno posegle v avstrijski in preko Istre in Dalmacije tudi v italijanski prostor. Do institucionaliziranih stikov pa je prišlo šele s programom Socrates Erasmus na študijski ravni in s financiranjem mednarodnih raziskovalnih projektov v zadnjih dveh desetletjih. Vzpostavili smo vrsto formalnih povezav z evropskimi univerzami, še vedno pa je veliko neformalnega sodelovanja na ravni osebnih poznanstev, ki se kažejo tudi v gostovanjih uglednih predavateljev v Ljubljani, pa tudi predstavitev ljubljanskih profesorjev na predavanjih in simpozijih v tujini.
Rezultate svojih raziskav so člani oddelka predstavljali na mnogih posvetih v Sloveniji in v tujini, sodelovali so pri pripravi številnih razstav, uresničenih pa je bilo tudi nekaj pomembnih projektov, katerih nosilec je bil oddelek. Od prvega, zagotovo tudi največjega projekta Gotika v Sloveniji, ki je obsegala mednarodni simpozij (1994) in razstavo z obsežnim katalogom (1995), se je zvrstila cela vrsta mednarodnih dogodkov, posvečenih različnim problemov, obdobjem in zvrstem umetnosti. Med redne dogodke v zadnjem desetletju uvrščamo simpozije Arhitekturno zgodovino in mednarodne konference doktorskih študentov in mladih doktorantov, predavanja in dogodke v okviru Mednarodnega središča za primerjalne zgodovinske raziskave, ki smo ga leta 2015 ustanovili skupaj z Oddelkom za zgodovino, ter dogodke, organizirane v sodelovanju s Slovenskim umetnostnozgodovinskim društvom in Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo.
